Svež seč vsebuje veliko sečnine in še zelo malo amoniaka ter ne vsebuje niti strupov, kot so benzojska kislina, fenol in krezol, niti vonjav, kot so vodikov sulfid, merkaptani, skatol in indol. Svež seč je nestrupen, visoka koncentracija soli v njem se v tleh hitro zmanjša in zato ne škodi deževnikom, ki domujejo v tleh. Požgane rastline na mestih, kjer je seč, do katerih pride izjemoma in je njihovo število zanemarljivo, so posledica posebno visokih koncentracij soli.

Pretvorba sečnine v amoniak v gnojnični jami poteka hitro. Amoniak močno razjeda rastline in živa bitja, ki živijo v tleh, ter obremenjuje tla in vodo. Mejna vrednost amoniaka, ki še ne škoduje deževnikom, je 100 mg/I; gnojnica vsebuje do 5000 mg/I amoniaka. Pri polivanju izhlapi do ene tretjine in več amoniaka. Z razgradnjo hipurne kisline se tvorijo benzojska kislina (do 5g/1) in tudi vonjave, kot so vodikov sulfid, merkaptani, indol in skatol.

Z gnojevko tla okužimo s škodljivimi nematodami. Gnojevka je, tudi če je razredčena, strupen substrat, ki je sestavljen izključno iz razgradnje biocenoze ogljikovih hidratov, beljakovin in ostankov življenja, ki se nahajajo v gnilobi. Kar živi v njej, živi samo od razgradnje. Zastrupi tla in predvsem območja korenin ter siri bakterije in parazite. V prerezu vsebuje ogromno škodljivcev (nematodov).

… neobdelana gnojila so hrana za kislice, zlatice itd.

V neprezračeni gnojni jami se zelo dobro počutijo tudi povzročitelji bolezni, npr. virusi in salmonela, torej vse, kar ima za cilj zavirati življenje in škodovati. Resnično gre za tovarno strupov, tovarno bolezni! Dr. Muller pravi: Neobdelana gnojnica sta voda in strup in nič drugega!

Kot je npr. gospa prof. dr. Kutschera tudi znanstveno dokazala, neobdelana gnojevka škoduje predvsem nežnim koreninam finih podtrav, ki se nahajajo tik pod površino. Posledica tega je, da fine trave, zelišča in vrste detelje vedno bolj izginjajo, brazda rastlin ni več zaprta (mesta brez rastlin), zato rastline z globljimi in močnejšimi koreninami lažje prenesejo škodljive snovi (npr. krebuljica, dežen, regrat in kislica) in začno prevladovati.

Vendarle so enostranska gnojila tista, ki pri nerodni in prekomerni uporabi ne razžirajo samo ruše, ampak tudi zelo neugodno vplivajo na sestavo sestoja rastlin in na hranilno vrednost ter nenazadnje celo škodujejo tlom.

V nerazredčenem stanju je gnojevka v suhem vremenu malce jedka in razen tega izpostavljena velikim izgubam dušika. Njen učinek je treba dopolniti z obilnim gnojenjem s fosfati, včasih celo z apnenjem.

Do škode v tleh pride zaradi postopoma napredujočega pomanjkanja fosforjeve kisline in apnenca, ki je posledica okrepljenega odvzemanja, izmenjave in izpiranja; škoda se stopnjuje z deležem seča v gnojevki. To ne vpliva negativno samo na ravnovesje hranilnih snovi, ampak tudi na strukturo tal in njihovo nagnjenost h godnosti. Poleg tega so mikroorganizmi V tleh skorajda uničeni. Nič manjša ni škoda na mladju, pri rabi v namen košenja se sestoj rastlin popolnoma prerazporedi in postane bolj grob.

Kadar sovražni dejavniki (gnojevka) povzročijo umiranje trave, trava s svojimi lastnimi koreninami tlom ne more vrniti pravilne vlaknaste strukture. Tako kot služabnik na svojega gospodarja mora čakati na korenine plevelov (kislic?). Te trdna tla zrahljajo in jih napolnijo z vlakni svojih lastnih korenin, da tla spet postanejo porozna. Ta celoten proces lahko traja več vegetacijskih period. Pleveli torej ne preženejo trave, ampak tla pripravijo na njeno vrnitev. Ce ima za to pogoje, ima trava moč ponovno izpodriniti plevele. Ko imajo tla pravilno strukturo, trava prevladuje nad pleveli. To se ne zgodi slučajno, ampak ima nek višji namen.

Na divjih travnikih je vedno plevel. Ves čas se širi in neopazno izboljšuje šibka mesta tal, tako da se trava lahko vrne in spet dobro raste. Nekateri pleveli celo proizvajajo posebna semena, ki lahko dolgo časa mirujejo, čeprav se zdi, da so pogoji za kaljenje zelo dobri. Vendar pa ta semena začnejo kaliti šele, ko se jih potrebuje. Na ta čudovit način narava zagotovi, da se pleveli svoje naloge lotijo samo, kadar je to potrebno.

Pravilno gnojenje je obdelava, ki prehranjuje rastline. Gnojenje je torej zdravilo, osnovno zdravilo z neprimerljivim učinkom. Če je hrana dobra, je tudi organizem, ki se z njo prehranjuje, zdrav, če nima hudih dednih okvar ali ga ni prizadela druga okolijska škoda. Ker je namenjen temu, da se z njim prehranjujejo rastline, je tudi humus zelo kakovostno zdravilo. Prav tako so zdravila organski viri humusa, kot npr. gnoj, zastirka, kompost in pravilno obdelana gnojevka. Vrednost gnojenja je seveda odvisna od kakovosti konkretnega gnojila. Gnojevka, ki trenutno velja za običajno, ne zdravi, ampak je zelo škodljiva. Če se jo poliva pravilno predobdelano, tudi gnojevka učinkuje prav tako zdravilno kot gnojilno hranilo. Gnojenje je osnovna oblika zdravljenja za rastlini. Prvilno gnojenje je eno najpomembnejših zdravil.

Pleveli, ki kažejo povečano vsebnost kisline v tleh. K njim sodijo vrste s kislimi sokovi, kot so npr. kislice, ki s svojimi grobimi dolgimi koničastimi koreninami prav tako kot visoka pšenica sodijo k dresnovkam. Ta postanejo kisla, ker ne dobijo dovolj zraka, ker zaradi nezadostnega odvajanja na površini stoji voda ali ker je na tleh preveč kislih gnojil (gnojnica?) in predvsem, ker manjka humus.

Kulturne rastline ne uspevajo na kislih tleh ali tleh, ki vsebujejo strupene snovi z malo kisika, dokler ne poskrbimo za ozdravitev tal z apnencem in zadostnim dostopom zraka, ki zadostuje za razkroj ter dihanje korenin in bakterij v tleh.

Josef Luftensteiner, svetovalec pri ERNTE, 2003