Do globine tal 1 – 2 m danes najdemo kamne apnenca, ki so prevlečeni z debelo plastjo sadre, in pričajo o uničujočem globinskem delovanju kislega dežja.

Gnojenje z gnojevko pa zaradi svoje visoke vsebnosti kalija –

po zakonu o ohranitvi mase – še dodatno zamenja stabilizirajoči apnenec glinasto-humusnega kompleksa in ga obloži s kalijem.

Posledice so alannantne:

– pH vrednost tal zaradi gnojenja z gnojevko bistveno naraste in simulira zadostno ali celo visoko oskrbljenost z apnencem,

• struktura tal se poruši,
• obstojnost ob dežju in prepustnost se izgubita,
• padavine ne morejo več prodreti v podtalnico,
• posledice so poplave.

Sama pH vrednost tal dandanes ne predstavlja nobenega podatka o njihovi preskrbi z apnencem.

Zaradi tega pri preiskavi tal nujno zahtevajte »določitev kalcijevega karbonata v odstotkih«.

Ta vrednost je bistvena.

V ta namen se uporablja 33-odstotna solna kislina (na voljo je v drogerijah) – in sicer bodisi v čisti obliki, bodisi razredčena v razmerju 1 : 1 z destilirano vodo, ki jo damo v razpršilko (le­ to nujno označite z mrtvaško glavo ter jo shranjujte v omari s strupi).

Z lopato na različnih mestih zemljišča izkopljemo profile tal. Na posamezne plasti nato previdno damo solno kislino iz razpršilke.

Rezultati pomenijo:

• zmes ne vzkipi manj kot 1 % CaCO
• zmes vzkipi le rahlo ter na kratko 1 – 2 % CaCo3
• zmes očitno vzkipi, vendar ne kipi dlje časa 3-4% CaCO3
• zmes močno vzkipi ter kipi dlje časa, tvori se pena več kot 5 % CaCO3

Če zmes sploh ne vzkipi ali le rahlo, je preskrba s kalcijevim karbonatom vsekakor nezadostna. Tu so biološki in kemični procesi tako močno zavrti, da organska gnojila po vseh izkušnjah ne morejo več zadovoljivo delovati.

»Bolezen gnojevke« našega travinja in obdelovalne zemlje

Tla, ki imajo glede na svojo lokacijo primerno ali celo visoko pH vrednost in pri testu s solno kislino ne reagirajo več ali le rahlo reagirajo, lahko torej diagnosticiramo kot »bolne od gnojevke«.

Bistvena niso le hranila v tleh – bistveni so procesi, ki pospešujejo rast korenin in razpoložljivost hranil. Le-ti povzročajo trajno rodovitnost tal.

Geološka to pomeni apnenec, ki se kristalizira neposredno iz življenjskih procesov, npr. pri koralni algi Lithothamnium calcareum. Ta morska rastlina raste predvsem v toplem zalivskem toku Atlantika ob obali francoske pokrajine Bretagne. Pod svojo tanko kožo alga na znotraj izloča kalcijev in magnezijev karbonat ter tako gradi svojo koralno konstrukcijo. Pri tern ima posebno zmožnost izbiranja pri sprejemanju hranljivih snovi.

Iz za kopenske rastline neugodnega razmerja Ca : Mg v morski vodi, ki znaša l : 2,5, te alge tvorijo apnenčevo gnojilo v idealnem razmerju Ca : Mg = 8 : 1, z 82 % CaCO + 11 % MgCO + alginati + mikroelementi: železo, baker, mangan, cink, molibden, kobalt, jod, bor, selen idr. katerih razmerje je pri sprejemanju na enak način harmonizirano, s posebno lastnostjo zavrte topnosti samo do pH vrednosti 6,8.

Apnencaste kamnine – ,,sekundarni apnenec« – so geologi poimenovali tako, ker je v toku milijonov let preživel “diagenezo” oziroma prekristalizacijo.

Pri tem se je izgubila njegova enkratna lastnost zavrte topnosti. Gnojilni kalcij iz apnenčastih kamnin in drugih izvorov se v kisli vodi ali tleh nezavirano topi do pH vrednosti približno 8,4 – 8,6. pH vrednost zato lahko začasno močno naraste, znane posledice pa so velike izgube pri izpiranju.

Poskusi na LUFA za izpiranje kalcija potrjujejo te razlike. Medtem ko je bilo v primerjavi s »kontrolo brez kalcija« pri kalciju iz alg v izpirajoči vodi moč najti le minimalno večjo količino kalcija, so te vrednosti pri apnu narasle za okrog 100 %, pri apnencu, ki je vseboval žveplo, pa za več kot 900 %.

LITHO KR+ – »apnenec iz morskih alg« z biološkim spodbujevalnikom razgradnje in naravnim regulatorjem phH vrednosti se pridobiva iz čistih, visoko kakovostnih apnenčastih alg Lithothamnium calcareum.

Enkratne lastnosti »primarnega apnenca« s pomočjo sredstva LITHO KR+ postajajo uporabne za gnojenje.

Zavirana topnost do ph-vrednosti 6,8 je za potek procesa v tleh posebej ugodna: nastajajoče kisline se nevtralizirajo (zapufrajo). Ostanek kalcija ostaja v rezervi in se ne izpere.

Pri razgradnji organskih substanc v tleh nastajajo velike količine vodotopnih huminskih kislin. Le-te je potrebno s pomočjo CaCO, spremeniti v kalcijeve humate. Šele s te procesom nastajajo v vodi netopna, vendar nabrekljiva lepila za glinsko-humusne komplekse, ki so v dežju stabilni. Brez kalcija v gornji plasti zemlje pa huminske kisline odtekajo z dežjem; organsko gnojenje tako ostaja brez vpliva na vzpostavitev stabilne godnosti tal.

Vsakršen dušik iz gnojil, bodisi sečnina, gnojnica, gnojevka, gnoj, rožena moka, krvna moka, mineralna gnojila (z izjemo kalcijevega nitrata), ali iz kislega dežja se v tleh najprej pretvori v dušično kislino (HNOJ Ta močna enovalentna kislina mora – po možnosti z apnencem takoj tvoriti kalcijev nitrat, kalcijevo sol dušične kisline, da bi dušikovo gnojilo lahko delovalo pospesevalno.

Če primanjkuje reaktivnega kalcija, korenine odmrejo zaradi kisline, kar spominja na oblike poškodb, ki nastanejo pri uporabi sečnine na pašnikih ali na simptome odmiranja gozda.

Primer tal, ki imajo »bolezen gnojevke« Kmetije, ki uporabljajo gnojevko, lahko tla z visoko pH vrednostjo, ki ne vsebujejo več prostega kalcija, preskrbijo s CaCO in MgCO s pomočjo sredstva LITHO KR+, ne da bi povzročali bazični sok. Namesto vezave hranil sledi dodatna preskrba tal z mikroelementi.